20
[] 1 O Fado não é triste, mas é muito mais do que isso O som mistério de Mustelide SARDIN H A Portugueses pelo mundo Mariza de volta a Ljubljana Não tenhas medo de experimentar Acho que somos descendentes de camaleões Fado ni zgolj žalosten, v resnici je mnogo več kot to Skrivnostna glasba Mustelide Portugalci po svetu Mariza ponovno v Ljubljani Naj vas ne bo strah eksperimentiranja Smo potomci kameleonov #12 Maj/Maio 2016 EDIÇÃO TRIMESTRAL / ČETRTLETNA IZDAJA www.sardinha.org

Sardinha 12

Embed Size (px)

DESCRIPTION

A revista cultural luso-eslovena / Portugalsko-Slovenska revije o kulturi

Citation preview

Page 1: Sardinha 12

[ ! ]1

O Fado não é triste, mas é muito mais do que isso

O som mistério de Mustelide

SARDINHA

Portugueses pelo mundo

Mariza de volta a Ljubljana

Não tenhas medo de experimentar

Acho que somos descendentes de camaleões

Fado ni zgolj žalosten, v resnici je mnogo več kot to

Skrivnostna glasba Mustelide

Portugalci po svetu

Mariza ponovno v Ljubljani

Naj vas ne bo strah eksperimentiranja

Smo potomci kameleonov

#12 Maj/Maio 2016 EDIÇÃO TRIMESTRAL / ČETRTLETNA IZDAJA www.sardinha.org

Page 2: Sardinha 12

UVODNIK EDITORIAL E quase a entrar no já tão esperado

Verão, numa altura em que todos celebram os Santos Populares por Portugal, a Sardinha está de volta. Nesta edição traz muita música, arte e algumas curiosidades. Vamos também conhecer o luso-esloveno Janez Ferreira, a Marta Berglez que traz consigo o Sementeira, a equipa da RTP que esteve em Ljubljana para gravar um episódio do Portugueses pelo Mundo, entre muitos outros. Trazemos ainda algumas sugestões para quem vai viajar este Verão pela Eslovénia. E se assim é, podem já provar o pastel de bacalhau no restaurante Tomi na costa eslovena. A Sardinha esteve bastante presente na plataforma Port.Com, na TV portuguesa e alguns projetos de que também lhe vamos falar. Até já.

Težko pričakovano poletje je že s k o r a j t u k a j i n s t e m s e n a Portugalskem pričenja obdobje proslav posvečenih svetnikom, mi pa vam predstavljamo novo številko Sardinhe. Predstavljamo vam glasbo in umetnost. Spoznali boste portugalskega Slovenca Janeza Ferreiro, ekipo portugalske televizije RTP, ki je v Ljubljani snemala oddajo Portugalci po svetu ter Marto Berglez in njen dvojezični projekt Sementeira. Predstavili bomo predloge za poletno potepanje po Sloveniji. Pomembna novica je uvedba 'pastel de baclahao' v jedilnik restavracijo Tomi na slovenski obali. Za našo revijo pa je bi la zelo pomembna tudi predstavitev na platformi PORT.COM ter portugalski televiziji.

A nossa montanha é sempre a mais verde.

Domača gora je najbolj zelena.

WWW.SARDINHA.ORG

SUMÁRIO POVZETEK

IMPRESSUM Editores/Uredništvo Joao Pita Costa, Dijana Pita Costa Foto de Capa/Naslovnica Sunčen Stone Fotógrafos/Fotografi Sunčen Stone. Joao Pita Costa, Dijana Pita Costa, Rastko Pecar, Claude Cardenas, Marta Berglez, Jasmina Erjavec Jornalistas/Novinarji Joao Pita Costa, Dijana Pita Costa, Daniela Ribeiro, Matjaž Ravbar, Paulo Relógio, Urška Bajec Edição Gráfica/Grafika Joao Pita Costa, Dijana Pita Costa Leitura/Lektura Maria Manuela Costa, Dijana Pita Costa Marketing Joao Pita Costa Redes Sociais/Družbena omrežja Dijana Pita Costa URL www.sardinha.org Email sardinha.mag(at)gmail.com

3 Mariza de volta a Ljubljana4 Sardinha do mês: Janez Ferreira Stražišar 6 Portugueses pelo mundo8 André Banha traz luz à cidade9 Simão Bessa premiado no Salão de Maio10 O Verão na Eslovénia11 Rita Braga e o seu banjolele 13 Arte: Sunčan Patrick Stone14 O som mistério de Mustelide16 A Sementeira de Marta Berglez17 Lusofonia Eslovena18 Receita: Pasteis de Bacalhau19 Sardinha na imprensa e na TV

FICHA TÉCNICA

Mariza ponovno v Ljubljani 3Sardina meseca: Janez Ferreira Stražišar 8

Portugalci po svetu 6 Andre Banha je razsvetlil mesto 8

Simão Bessa nagrajen na Majskem salonu 9Poletje v Sloveniji 10

Rita Braga in njen banjolele 11 Umetnost: Sunčan Patrick Stone 13

Skrivnostna glasba Mustelide 14Sementeira Marte Berglez 16

Luzofonija po slovensko 17 Recept: Pasteis de Bacalhau 18

Sardinha v tiskanih medijih in na TV 19

Page 3: Sardinha 12

[ ! ]3

A 19 de abril o Cankarjev Dom em Ljubljana recebeu um concerto muito especial. Com casa lotada Mariza volta depois de seis anos, tendo já visitado Ljubljana pela terceira vez. Portuguesa nascida em Moçambique, é atualmente a mais famosa intérprete de Fado. Maravilhosa e expressiva apresenta com sucesso em todo o mundo este estilo de música e fascina qualquer um que está ansioso para a ouvir. Ela chega ao palco no escuro e sem acompanhamento instrumental, apenas com sua voz poderosa enchendo o salão até ao teto. Na primeira parte do concerto em perfeita sintonia com o con jun to i ns t rumenta l ( g u i t a r r a , g u i t a r r a portuguesa e guitarra b a i x o ) a p r e s e n t a algumas músicas do repertório do fado tradicional e a sua intensa interpretação leva os ouvintes através de todo o espectro das emoções humanas. Como ela mesma disse, muitas vezes as pessoas pensam erroneamente que o fado é triste, mas na realidade é muito mais do q u e i s s o , p o r q u e s e espalha amplamente entre as muitas emoções - o a m o r , t r i s t e z a , melanco l ia , t r i s teza, desejo ... tudo isto e muito mais, juntamente com a sua experiência neste concerto.Na segunda parte apresentou principalmente as músicas do seu novo álbum Mundo, que foi publicado no ano passado. Ela contou-nos que a sua vida mudou muito desde que se tornou mãe e esposa, e é por isso que o novo álbum representa uma espécie de convite ao seu mundo. A banda instrumental foi acompanhada no palco por percussão, a música parecia sofisticada, diversificada e nela reflete-se uma versão do fado moderno, às vezes até mais animado. Mariza com seus vocais, envolvimento emocional e carisma impressionou todo o seu público. Embora o público tenha estado inicialmente um pouco reservado, Mariza com a sua energia contagiante e comunicatividade certificou-se de que ninguém poderia ficar indiferente, e no fim dos refrões toda a sala de espetáculos cantou em Inglês, bem como em Português.Vimos mais do que apenas um concerto. Depois de mais de duas horas de carrossel emocional e presença mágica estava

completamente assegurada a razão pela qual tem fãs que a seguem por todo o mundo - ela é única.19. aprila smo bili v Cankarjevem domu deležni prav posebnega koncerta. V razprodani Galusovi dvorani je nastopila Mariza, ki je tokrat znova po šestih letih Ljubljano obiskala že tretjič. Portugalka, rojena v Mozambiku, je trenutno najbolj znana izvajalka fada in ta čudovit in izrazen glasbeni slog uspešno predstavlja po vsem svetu

ter očara vsakogar, ki je željan prisluhniti. Na oder je stopila v temi ter brez inštrumentalne

spremljave le s svojim mogočnim glasom napolnila dvorano do

zadnjega kotička. V prvem delu koncerta je nato ob

odlični in popolnoma uigrani inštrumentalni z a s e d b i ( k i t a r a , portugalska kitara in bas kitara) predstavila n e k a j s k l a d b z

r e p e r t o a r j a tradicionalnega fada in s

s v o j o i n t e n z i v n o i n t e rp re tac i j o pos l uša l ce popeljala skozi cel spekter

čustev. Kot je povedala tudi sama, ljudje pogosto

zmotno mislijo, da je fado zgolj žalosten, v resnici pa je mnogo več kot to, saj se razprost i ra š i roko med mnogimi čustvi -

ljubeznijo, otožnostjo, melanholijo, žalostjo,

hrepenenjem … vse to in še več pa smo skupaj z njo

doživeli na tokratnem koncertu. V drugem delu je v prvi vrsti predstavila

skladbe s svojega novega albuma Mundo (Svet), ki ga je izdala lani. Povedala je, da se je v njenem življenju spremenilo marsikaj, saj je postala mati in žena in prav zato novi album predstavlja nekakšno povabilo v njen svet. V inštrumentalni zasedbi so se na odru pridružila tolkala, skladbe pa so zvenele dovršeno, raznoliko in v njih se je fado zrcalil v modernejši in včasih tudi živahnejši različici. Mariza je s svojim vokalom, čustvenim nabojem ter karizmo prevzela vse v dvorani. Čeprav je bila publika sprva morda nekoliko zadržana, pa je s svojo nalezljivo energijo in komunikativnostjo poskrbela, da nihče ni mogel ostati ravnodušen in je proti koncu koncerta celotna dvorana pela refrene tako v angleščini, kot tudi v portugalščini. Doživeli smo več kot le koncert. Po več kot dveh urah čustvenega vrtiljaka in magične prezence je bilo popolnoma razumjivo, zakaj ji največji oboževalci sledijo po svetu - edinstvena je. Urška Bajec

www.ljubljanajazz.si29 June - 2 July 201656th Jazz Festival Ljubljana

MARIZA DE VOLTA A LJUBLJANA MARIZA PONOVNO V LJUBLJANI

Page 4: Sardinha 12

[ ! ]4

SARDINHA DO MÊS SARDINA MESECA S: Tu és o primeiro luso-esloveno que nos conhecemos, tens conhecimento de mais algum descendente luso-esloveno da tua geração ou gerações mais velhas ou achas que és o primeiro?JF: Ouvi falar de alguns casais esloveno-portugueses mas luso-descendentes não conheço. Só as minhas irmãs mas são mais novas do que eu.S: Consideras-te português? Qual é a tua relação com Portugal? Sentes que também é o teu país? JF: Sempre senti muito orgulho em ser metade português. Agora sinto-me mais esloveno, já vivemos cá há 23 anos. Sinto saudade de Portugal. Sinto que Portugal é o meu pais. A língua que falo melhor é o francês, pois nasci na Republica Centro-Africana, em Africa. Mas também nunca me senti esloveno, o nosso pai nunca falou connosco em esloveno. Falo agora porque estou cá a morar.S: Quantas vezes vais a Portugal por ano/ou já foste a Portugal? Já lá viveste ou tencionas fazê-lo? JF: Vou a Portugal uma vez por ano. Gostaria de ir mais vezes mas não tenho muito tempo. Gostaria (é um dos meus sonhos) de fazer ski na Serra da Estrela. À Triglav já lá fui 8 vezes. Nunca vivi em Portugal, só lá vou de férias e visitar a familia (avó e tia). Não planeio viver em Portugal.S: Qual é a relação que tens com a tua família portuguesa e qual a relação que tens com a tua família eslovena? JF: Aqui não temos quase nenhuma relação com a nossa família eslovena. O meu pai é meio esloveno e meio croata. Quando vivíamos em Africa vínhamos à Eslovénia e à Croácia uma vez por ano e nessa altura víamo-nos mais vezes do que agora que cá m o r a m o s . C o m a m i n h a f a m í l i a portuguesa temos mais afeto, abraçamo-nos, sinto que somos mais familia.S: Em casa falam português? Usam palavras portuguesas quando falam esloveno? JF: Em casa não falamos português, nem esloveno. Só falamos francês, com os meus pais e irmãs. O meu pai tinha vergonha da Jugoslávia comunista e também pensou que íamos viver em Africa para sempre, por isso nunca nos ensinou esloveno. A minha mãe nunca falou connosco português, foi a minha avó que nos ensinou. Mas quando falamos francês entre nós usamos palavras portuguesas e eslovenas, tal como usamos algumas palavras »africanas«.S: Comem bacalhau lá em casa? Têm alguma receita eslovena de bacalhau? JF: Sim comemos. É impossível irmos a Portugal e não trazermos quilos de bacalhau. O meu prato de bacalhau favorito é o bacalhau à Gomes de Sá. Em casa não cozinhamos nenhuma receita eslovena com bacalhau. Mas a minha mãe fez pela primeira vez potica e estava muito boa. A minha mãe não gosta de sardinhas, eu adoro. O meu pai daria um bom português, talvez pelo facto de ser meio croata.

S: Quais são para ti as maiores diferenças entre as culturas eslovena e portuguesa? JF: Os eslovenos são frios, fechados e também egoístas. São agressivos nas estradas. Em Portugal é tudo mais calmo, até em Lisboa quando há muito trânsito os condutores nunca são tão nervosos como aqui. O povo português é mais quente.S: Como é que a tua mãe e o teu pai se conheceram? Houve alguns problemas/vantagens devido a diferença entre culturas? JF: O meu bisavô foi o primeiro da nossa família a ir para Africa, foi para lá trabalhar para um senhor e acabou por abrir lá a sua empresa. O meu avô casou com a minha avó em Portugal, e foi para Africa ajudar o pai dele, cerca de um ano depois a minha avó foi para lá viver também. A minha mãe vivia em Africa e o meu pai foi para lá trabalhar para a Slovenijales.

Conheceram-se na piscina municipal. Que eu saiba não tiveram nenhum tipo de problemas por serem de

culturas diferentes.S: Ser bilingue deu-te vantagem na escola? E na

vida social enquanto crescias? JF: Na escola estudei francês e inglês. Só quando viemos para a Eslovénia é que comecei a aprender esloveno, tinha 13 anos. Senti sempre vantagem por saber tantas línguas. Os meus colegas sempre me acharam interessante, como se fosse exótico. Mas quando chegamos à Eslovénia os eslovenos viam-nos como ricos e diferentes e de certa forma excluíam-nos. Neste momento sou guia turístico e falo 5 línguas: francês, esloveno, português, inglês e alemão.S: O que foi ter passaporte português no tempo da Jugoslávia? JF: Os meus documentos quando nasci e vivíamos em Africa eram documentos portugueses, era mais fácil

viajar com documentos portugueses. Só mais tarde e depois de estar aqui a morar

é que tirei os documentos eslovenos.Nos documentos portugueses o meu nome

é João Pedro Ferreira Straž išar, nos documentos portugueses na altura os nomes

tinham de ser portugueses. E o meu pai preferia que eu tivesse documentos portugueses do que

jugoslavos. Mas o meu nome original, escolhido pelo meu pai, é Janez Peter Ferreira Stražišar, como foi preciso traduzir o nome para português ficou Joao Pedro. S: Quando em qualquer desporto Portugal encontra a Eslovénia, és por Portugal ou pela Eslovénia? JF: Sou sempre por Portugal. Gosto de futebol, tenho a camisola original da seleção portuguesa. Sou do Benfica, toda a nossa familia é benfiquista. S: Uma palavra que defina o que é para ti Portugal? E a Eslovénia? JF: Portugal é para mim saudade, de tudo e de todos. A Eslovénia é para mim natureza.S: Obrigada Janez, gostei imenso de te conhecer e ouvir a história tão interessante da tua família.

Foto: Daniela Ribeiro

JANEZ STRAŽIŠAR FERREIRA

Page 5: Sardinha 12

[ ! ]5

S: Si prvi portugalski Slovenec druge generacije, ki smo ga spoznali. Poznaš še koga iz te generacije? JF: Slišal sem že za nekaj mešanih parov, a drugih portugalsko-slovenskih potomcev ne poznam. Zgolj moji sestri, a sta mlajši.S: Se imaš za Portugalca? Kako je tvoje razmerje s Portugalsko? Ali jo imaš za svojo domovino?JF: Vedno sem bil ponosen, da sem pol Portugalec. Sedaj se čutim bolj Slovenca, saj tu živim že 23 let. Hrepenim po Portugalski. Čutim, da je Portugalska moja domovina. Sicer govorim najbolje francoščino, saj sem se rodil v Centralnoafriški Republiki. Slovenca se nisem čutil nikoli saj se oče z nami ni nikoli pogovarjal v slovenščini. Zdaj jo sicer govorim, ker tu živim.S: Kolikokrat na leto greš na Portugalsko /ali si sploh tam že bil? Si tam že živel ali nameravaš?JF: Na Portugalsko grem enkrat letno. Če bi mi čas dopuščal bi šel pogosteje. Rad bi (to so moje sanje) smučal v Serra da Estrela. Na Triglavu sem bil že osemkrat. Nikoli nisem ž ivel na Portugalskem, tja grem le na počitnice na obisk k družini (babici in teti). Zaenkrat ne nač r t u j em se l i t ve na Portugalsko.S: Opiši svoje razmerje s p o r t u g a l s k o i n s l o v e n s k o s t r a n j o družine. JF: Z družino v Sloveniji nimamo veliko stikov. Oče ima s lovensko-hrvaške korenine. Ko smo živeli v Afriki, smo obiskali Slovenijo in Hrvaško enkrat letno in v tistem obdobju smo se s člani obeh družin srečevali več kot sedaj, ko živimo tukaj. Z družino na Portugalskem smo si bližje, se več objamemo in čutim, da smo bolj povezani.S: Ali doma govorite portugalsko? Ali se v vašo slovenščini vpletajo tudi portugalske besede?JF: Doma ne govorimo ne portugalsko ne slovensko. Govorimo zgolj francosko. Oče se je sramoval komunistične Jugoslavije in nas v prepričanju, da bomo za zmeraj ostali v Afriki, ni nikoli naučil slovensko. Mama podobno ni z nami nikoli govorila portugalsko, zato sem se je naučil šele z babico. V naši francoščini se prepletajo portugalske, slovenske in »afriške« besede.S: Ali jeste doma polenovko? Ste iznašli kakšen slovenski recept za polenovko?JF: Seveda jemo. Nemogoče se je vrniti iz Portugalske brez da bi prinesli nekaj kilogramov polenovke. Moja najljubša jed s polenovko je polenovka na način 'Gomes de Sá'. Doma nimamo nobenega slovenskega recepta zanjo. Je pa mama naredila svojo prvo potico in je bila odlična. Mama ne mara sardin, ki jih jaz obožujem. Oče bi bil dober Portugalec, mogoče tudi zaradi tega, ker je pol Hrvat.S: Katere so po tvoje največje razlike med slovensko in portugalsko kulturo?

JF: Slovenci so hladni, zaprti in tudi egoisti. Na cesti so agresivni. Na Portugalskem je vse bolj mirno, ljudje prijaznejši in niti v Lizboni niso vozniki ob gostem prometu nikoli tako nervozni kot tukaj.S: Kako sta se tvoja starša spoznala? Ali sta imela kakšne težave/prednosti zaradi kulturnih razlik?JF: Pradedek je bil prvi v družini, ki je odšel na delo v Afriko. Sprva je delal za nekoga,naposled pa je odprl svoje podjetje. Dedek in babica sta se poročila na Portugalskem, a je dedek odšel pomagat svojemu očetu v Afriko. Kako leto zatem mu je sledila babica. Mama je tako živela v Afriki, oče pa je tja prišel delat za Slovenijales. Spoznala sta se na mestnem kopališču. Po mojem vedenju jima kulturne razlike niso povzročale težav.S: Ali je dvojezičnost pomenila v šoli in kasneje, v družbenem smislu, prednost?JF: V šoli v Afriki sem se učil francosko in angleško.

Slovenščine sem se začel učiti ob prihodu v Slovenijo, ko sem imel 13 let. Poznavanje tolikih

jezikov sem vedno občuti l kot prednost. Prijateljem sem se

vedno zdel zanimiv, eksotičen. Vendar so na nas ob

p r i h o d u v S l o v e n i j o domačini gledali kot na bogataše in različne od njih ter so nas do določene mere tudi izločili. V tem trenutku delam kot turistični

vodnik in govorim pet j e z i k o v : f r a n c o s k o ,

slovensko, portugalsko, angleško in nemško.

S: Kako je bilo imeti portugalski potni list v času Jugoslavije?

JF: V času našega življenja v Afriki so bili naši dokumenti portugalski, ker je bilo lažje

potovati z njimi. Ob selitvi v Slovenijo sem si uredil slovenske dokumente. V portugalskih dokumentih je moje ime João Pedro Ferreira Stražišar. Imena so takrat še morala biti portugalska. Oče je raje videl, da imam portugalske kot jugoslovanske dokumente. Ime, ki mi ga je izbral se glasi Janez Peter Ferreira Stražišar. Vendar ga je bilo potrebno prevesti v portugalščino in je nastal João Pedro.S: Za katero ekipi navijaš, ko se v športu spopadeta Portugalska in Slovenija?JF: Vedno navijam za Portugalsko. Rad imam nogomet in imam originalni dres portugalske reprezentance. Sem benfikist tako kot vsa moja družina.S: S katero besedo bi opisal kaj kaj ti pomenita Portugalska in Slovenija?JF: Portugalska je zame hrepenenje po vsem in vseh. Slovenija je zame narava.S: Najlepša hvala Janez, lepo te je bilo spoznati in poslušati zanimivo zgodbo tvoje družine.

Daniela Ribeiro & Matjaž Ravbar

Foto: Daniela Ribeiro

Page 6: Sardinha 12

[ ! ]6

O episódio da conhecida série Portugueses pelo Mundo da Eslovénia que passou na RTP no passado 5 de Maio tem por trás uma equipa dinâmica e divertida com um trabalho incrível. Tivemos oportunidade de conhecer a Cláudia Fernandes e o Vasco Figueiredo e percebemos à partida que não podíamos deixar passar a oportunidade de falar um pouco com eles e saber porque gostaram tanto de cá estar.S: Como é que surgiu esta série?PM: Foi uma ideia que surgiu em 2009 dum formato vindo da Argentina que passou para o Brasil com o mesmo conceito, seguiu para Espanha e veio ter a Portugal. Tem uma forma um pouco diferente dos guias turísticos pois permite-nos visitar locais diferentes dos das rotas já estabelecidas.S: É uma equipa numerosa?PM: No total devemos ser quase 20 pessoas. Cada equipa é constituída por 3 pessoas: os dois que viajam mais a assistente de produção que fica no escritório em Lisboa. Essa será talvez a posição mais ingrata pois prepara a viajem, ajuda durante a viagem mas não sai da cadeira. A Cláudia ocupava essa posição e com Ljubljana estreia-se na parte da viagem. É muito vantajoso ter a experiência do backoffice e estar agora na viagem. A parte viagem acarreta m u i t o m a i s responsab i l idade pois no final do dia temos que levar quatro histórias p a r a c a s a e m o s t r a r a c i d a d e a o mesmo tempo.S: Quais os problemas que podem acontecer em viagem? P M : U m a d a s surpresas é sair de L i s b o a c o m t u d o minimamente programado mas depois quando conhecemos pessoalmente as pessoas toda uma real idade se apresenta e por isso há necessidade de haver algum controlo para não se dispersar da história de cada um e que se quer mostrar. Não é de facto um ambiente controlado. Já até aconteceu termos convidados que desistiram a meio - às vezes motivos familiares ou profissionais - e tivemos que arranjar novos convidados já em viagem. Isso ainda é pior pois não conheces a pessoa e num dia tens que perceber se aquele casting funciona. S: Porquê Ljubljana agora?PM: Esta cidade tinha sido considerada há duas temporadas mas na altura não terá havido feedback suficiente de portugueses. Era uma cidade já falada e exequível, encontramos pessoas e adoramos. Essa é outra questão, tu nunca sabes o que é que vais encontrar tanto a nível de cidade como a nível de convidados. Isso torna ainda mais interessante a tua experiência naquela cidade, o tipo de pessoas que tu encontras. Isso até influencia a forma como mostras a cidade. Às vezes falta na edição final a parte emocional até porque quando chegamos a Lisboa entregamos as cassetes e outra

equipa faz a edição a partir de uma sinopse que escrevemos. Na sinopse não tens emoções, só quem lá esteve é que as sente.S: Qual tem sido a reação do público em Portugal a esta série? E qual é a relação entre o vosso programa e o “êxodo” de pessoas que vêm trabalhar para o estrangeiro à procura de melhores condições de vida?PM: Este é dos programas mais abrangentes que tu tens na tv nacional. Tenho muitos amigos que não veem televisão mas conhecem o programa. As pessoas perguntam frequentemente porque é que a RTP não tem horário fixo, porque é que acabaram com o programa? E vai a todas as áreas, todos os estratos sociais, e acaba por motivar as pessoas e impulsioná-las a tomar a decisão de fazer as malas e ir-se embora. E acontece, há exemplos disso. O programa mostra um pouco este tópico duma forma positiva. S: Qual foi o país mais improvável onde encontraram portugueses?PM: Acho que foi no Vietname onde havia um padre

missionário perdido no meio da selva. Nunca irias imaginar que lá haveria um

português.S: E os portugueses que

conhecem pelo mundo querem voltar ou ficar?

PM: Há perguntas comuns em todas as temporadas e u m a d e l a s é “pensas voltar a Portugal?”. E digo-te, para 9 5 % d a s pessoas é esse

o pensamento. Ma is ta rde ou

m a i s c e d o tencionam voltar a

casa. Mas também já conheci pessoas que me

disseram “não vou voltar”. “Já aqui estou, já fiz aqui a minha

vida, já não penso em voltar. Vou lá de férias para matar saudades.”

S: Em geral, porque é que as pessoas que encontraram vão para fora?PM: Histórias de amor, muitas mesmo. Até histórias que depois não funcionam mas que os intervenientes acabam por ficar. Motivos profissionais também. E encontras alguns casos de pessoas que foram viajar, gostaram do país e decidiram ficar.S: Os portugueses têm muita fama de se adaptarem às novas culturas. Acham que ainda é verdade?PM: Acho que somos descendentes de camaleões. Tu vês portugueses em todo o lado, em todo o tipo de situações e com os mais diversos estilos de vida. Adaptamo-nos muito facilmente, tanto ao nível da língua como dos costumes. Disso não tenho qualquer dúvida. Conheci por exemplo um chef português com um restaurante de dez metros quadrados em Osaka, no Japão, e está sempre cheio.S: Quando voltam?PM: Quando nos convidarem :)S: Fica o convite então, até breve.

PORTUGUESES PELO MUNDO PORTUGALCI PO SVETU

Page 7: Sardinha 12

[ ! ]7

Za vsakim nadaljevanjem znanega programa Portugalci po svetu predvajanega 5. Maja na televiziji RTP se skriva predano delo dinamične in prijetne ekipe. Ko smo spoznali Claudio Fernandez in Vasco Fieguereda smo se odločili pograbiti priložnost z obema rokama in z njima poklepetati o njunih vtisih o Sloveniji.S: Kdo je pobudnik programa Portugalci po svetu?PM: Ideja za oddajo se je porodila leta 2009 in je potovala preko Argentine v Brazilijo, Španijo in nato na Portugalsko. Koncept spominja na turistično vodenje, vendar je razlika v tem, da omogoča spoznavanje različnih lokacij, izven ustaljenih turističnih poti.S: Kako številna je ekipa?PM: Okoli 20 nas je. Znotraj tega se delimo na manjše ekipe, vsaka šteje 3 ljudi. Dva, ki potujeta in en asistent produkcije, ki je lociran v Lizboni. To je mogoče najbolj nehvaležno delo, s a j a s i s t e n t pomaga pripraviti p o t o v a n j e , pomaga tekom p o t o v a n j a , vendar dela vse to iz pisarne. Tudi Claudia je vse do Ljubljane opravljala to delo, sedaj je p r v i č n a t e r e n u . Dejstvo, da pozna obe plati dela je prednost. Delo n a t e r e n u n o s i v e l i k o odgovornost, saj moramo posneti štiri zgodbe in hkrati predstaviti mesto.S: S kakšnimi izzivi se srečujeta na potovanju?PM: Vsakič znova nas kaj preseneti. Iz Lizbone odidemo pripravljeni, nato pa spoznamo osebe, ki jih bomo snemali in se vse spremeni. Obdržati nadzor nad zgodbo, in se ne izgubiti v vseh pripovedih je velik izziv. Včasih se je tudi že zgodilo, da je kdo iz različnih razlogov odpovedal in smo na samem potovanju morali poiskati drugega kandidata.S: Zakaj ste sedaj izbrali Ljubljano?PM: Že dvakrat smo hoteli posneti oddajo tukaj, vendar je bil obakrat premajhen odziv iz strani tukaj živečih Portugalcev. Zdaj pa smo prišli, spoznali ljudi in se navdušili. Nikoli ne vemo na kaj bomo naleteli, zato je doživljanje mesta in kakšno ga prikažemo res pogojeno z osebami, ki jih srečamo. V Lizboni predamo naše

posnetke ekipi, ki jih uredi, zato vedno manjka čustveni del naših doživetij.S: Kako so se gledalci na Portugalskem odzvali na to oddajo? Je kakšna povezava med oddajo in izseljevanjem in iskanjem boljšega življenja v tujini?PM: Je ena najbolj celovitih oddaj na nacionalni televiziji. Veliko mojih prijateljev na primer ne gleda televiziji, spremlja pa našo oddajo. Žal nima fiksnega termina predvajanja, zato ljudje tudi sprašujejo ali je bil program ukinjen.Program dosega vse plasti družbe in motivira ljudi k sprejemanju odločitev, tudi odločitev o odhodu v tujino.

Poznamo primere, ko se je to dejansko zgodilo. Oddaja skuša prikazovati ta fenomen iz pozitivne

plati.S: I z kakšn ih r az logo se

izseljujejo Portugalci, ki jih srečujete?

PM: Velikokrat je razlog ljubezen. Včasih se

n e i z i d e j o , P o r t u g a l c i p a ostanejo živeti v t i s t i d r ž a v i . Potem so drugi, k i s o s e n a p o t o v a n j u n a v d u š i l i n a d

državo in so se odločili ostati.

S: Obstaja kakšen kra j a l i država za

katero si ne bi mislili, da boste tam na le te l i na

Portugalce?PM: V Vietnamu smo, izgubljenega

sredi dzungle, srečali misionarja. Nikoli si ne bi mislil, da so tudi tam Portugalci.

S: Portugalci so znani po tem, da se zlahka prilagodijo novi kulturi. Ali to še vedno drži?PM: Smo potomci 'kameleonov'. Portugalce srečujeva povsod, v vseh možnih okoliščinah in v najrazličnejših stilih življenja. Nedvomno drži, da se zlahka se prilagodimo, tako na jezik kot na nove navade. V Osaki sem tako spoznal portugalskega kuharja, čigar restavracija je velika samo 10m2, a ima vedno polno.S: Kdaj pridete ponovno?PM: Ko nas boste povabili.S: Potem vas že vabimo.

E nesta edição trazemos um concurso diferente onde pedimos aos nossos leitores que arregassem as mangas e nos mostrem o vosso talento para o já tão famoso molho picante. Na próxima festa da Sardinha iremos escolher o grande vencedor.

CONCURSO

V tokratni številki objavljamo malce drugačen Natečaj, in sicer vas izzivamo, da zavihate rokave in preusmerite vašo kreativnost in talent v pripravo znamenite pikantne omake. Zmagovalno omako bomo izbrali na prihodnji Sardinha zabavi!

NATEČAJ

PORTUGUÊS PICANTE PIKANTNI PORTUGALEC

Paulo Relógio & Joao Pita Costa

Page 8: Sardinha 12

[ ! ]8

ANDRÉ BANHA TRAZ LUZ À CIDADEFechamos as entrevistas desta edição com o artista português André Banha. Ele esteve presente na 16a edição do festival de luz de Ljubljana - Svetlobna Guerila (Gerrilha de Luz), com uma peça em madeira que tenta segurar o por-do-sol e que, nesta altura da Primavera, é um tópico tão importante para os Eslovenos que viram o Inverno finalmente terminar.S: Já tinhas estado em Ljubljana? Como vieste cá parar?AB: É a minha primeira vez por cá. A organização da Svetlobna Guerila tinha uma parceria com OCUBO, em Cascais, que também faz eventos deste tipo. Fiz a primeira edição deles em Sintra.S: Já fazes peças destas há mais de 10 anos. Fala-nos um pouco sobre isso.AB: No ano passado fez 10 anos e gostava até de ter publicado um pequeno livro acerca disso. Comecei em 2005 com peças um pouco mais geométricas na exposição de finalistas. Uma até que dava para entrar dentro, uma casa dentro de uma casa chamada “O Refúgio”. Fi-la com madeira de pinho com um cheiro incrível. Depois fui reciclando a madeira para outras peças e ela perdeu o cheiro (risos).S: Trabalhas bastante com a Madeira. Como te relacionas com esse material?AB: Durante os anos de formação, o “bichinho” d a e s c u l t u r a c o m e ç o u p o r i n fl u ê n c i a d e a l g u n s professores, e foi aí que fui buscar a madei ra . Faz ia u m a s c o i s a s quando era miúdo por influência do meu avô que era c a r p i n t e i r o . I s s o estava arrumado até 2004, o ano em que começamos a desenvolver o projeto de final de curso. Aí surgiu a madeira. Havia uma serração por perto e não havia muita gente a usar esse material na escola de belas artes onde estudei. Deram-me um espaço e estive um mês a trabalhar noite e dia, e surgiu uma instalação gira.S: Tens preferência por algum tipo de madeira?AB: A madeira nórdica é mais fácil de trabalhar e mais prática por ser leve. Os açoreanos também têm uma madeira muito boa. Estive lá com uma peça já feita que foi para lá de barco. Um cubo que dava para subir que fiz para uma das primeiras edições do festival LuzBoa. S: O espaço onde expões as peças tem importância para ti quando as fazes?AB: Sim. Isso vem de trás. Tínhamos uma equipa de professores estudiosos dos anos 60 e 70 que motivavam peças mais pensadas para um espaço. Professores que vinham da Escola de Belas Artes Arco com uma linguagem muito mais arquitectónica e muito limpa. S: E a tua peça aqui? O que podes dizer sobre ela?AB: Foca um acontecimento muito efémero, a última luz do pôr-do-sol. Em Portugal o pôr-do-sol é mais curto no norte devido à paisagem mais montanhosa. Gostava de oferecer

esta peça ao município se a pudessem pôr em algum espaço ou num parque onde ficasse por mais algum tempo. Só tinham que tratar do transporte e oferecíamos a peça. S: Qual é o teu próximo projecto?AB: Para além de uma residência artística em Évora, OCUBO de Cascais voltou a convidar-me para fazer uma peça orgânica, talvez uma esfera ou uma gota de água. Penso muito que a luz podia ter influência no próprio urbanismo das cidades. A utilização da luz pode ter um impacto nas pessoas e gostava de fazer algo sobre isso.

Serijo intervjujev zaključujemo s portugalskim umetnikom Andre Banho. Na že šestnajstem Festivalu svetlobe, Svetlobna gverila, v Ljubljani, je sodeloval z svojim delom izdelanim v lesu''Zate sem shranil sončni zahod''. S: Kaj te je pripeljalo v Ljubljano? Si že bil tukaj?AB:Tukaj sem prvič. Razlog, da sem tukaj, je sodelovanje med festivalom in ekipo OCUBO iz Cascaisa, ki organizira

podobne dogodke. Povabili so me bili k sodelovanju na prvem festivalu luči v

Sintri.S: Delo, ki ga razstavljaš tukaj,

si izdelal pred desetimi leti. Predstav i nam svojo

inštalacijo.AB: Lani je minilo 10 let, kar sem si zelo želel pospremiti z izdajo knjige. Leta 2005 sem pričel z geometrijskimi deli n a r a z s t a v i d ip lomskih del . Razstavil sem hišo

z n o t r a j h i š e , i m e n o v a n o

''Pribežališče''. Izdelal sem jo iz neverjetno

dišečega borovega lesa. Kasneje sem les recikliral za

izdelavo drugih inštalacij in čez čas je les izgubil svoj vonj (smeh).

S: Veliko delaš v lesu. Kako si izbral ta material?

AB: Med študijem sem pod vplivom profesorjev zasnoval koncept svojih kipov in pričel delati v lesu. V otroštvu sem, posnemajoč svokega dedka, ki je bil tesar, izdeloval razne predmete v lesu. Ti vplivi so bili v meni vse do leta 2004, ko sem moral pripraviti zaključni projekt, in sem se odločil za les. V bližini se je nahajala žaga, kar je bilo priročno, ker na študiju tega materiala ni skorajda nihče uporabljal. Nato sem en mesec, noč in dan, delal na inštalaciji. S: S katero vrsto lesa najraje delaš?AB: Z nordijskim lesom je najlažje delati in tudi najbolj praktično, ker je lahek.Tudi na Azorih je zelo primeren les. Tam sem se predstavil z inštalacijo, ki so jo prepeljali z ladjo. Kocka, na katero si se lahko povzpel in je sodelovala na enem prvih izdaj festivala LuzBoa.S: Ali med izdelavo inštalacije upoštevaš že prostor, v katerem boš razstavljal?AB: Da, to je vedno prisotno. Profesorji so v 60. in 70. letih spodbujali upoštevanje prostora že med ustvarjalnim procesom. Njihov usvarjalni jezik je bil zato veliko bolj

ANDRE BANHA JE RAZSVETLIL MESTO

Foto: Joao Pita Costa

Page 9: Sardinha 12

[ ! ]9

arhitektonski in izčiščen.S: Predstavi nam inštalacijo, ki si jo pripeljal v Ljubljano.AB: Osredotoča se na zelo obroben dogodek, na zadnjo svetlobo sončnega zahoda. Na severu Portugalske je sončni zahod zelo kratek zaradi gora. Inštalacijo bi zelo rad podaril Ljubljani, če bi našli prostor ali park, kjer bi lahko ostala dlje časa in če bi poskrbeli za prevoz.S: Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

AB: Čaka me umetniška rezidenca v Evori, ponovno pa bom sodeloval tudi z O cubom iz Cascaisa. Pripravil bom nekaj organskega, morda kroglo ali kapljico vode. Veliko razmišljam tudi o vplivu svetlobe na urbanizem mest in verjamem, da ima raba svetlobe velik vpliv na ljudi. Rad bi naredil nekaj na to temo.

SIMÃO BESSA ENTRE OS VENCEDORES NO SALÃO DE MAIOA exposição anual da Associação dos Artistas Eslovenos (ZDSLU), realizada este ano em Ljubljana a 19 de maio, o espaço (associações) de maio - O Salão de Maio - combinou críticos de arte de nove associações regionais e selecionou 47 artistas. Os v e n c e d o re s s ã o M e t k a Kavcic, Lucia Stramec e Simão Bessa, selecionados pelo júri composto por Breda Ilich Klančnik, Breda Škrjanec e Damir Globocnik. O Salão de Maio, que é a mais antiga exposição eslovena, remonta a 1919. Damos os parabéns a todos os vencedores e em especial ao Simão pelo excelente trabalho que tem vindo a fazer.

Letošnja razstava Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) Majski salon je prostor

našla v Narodnem muzeju Slovenije. Svoje moči so v ZDSLU združili z

umetnostnimi kritiki, ki so iz devetih regionalnih društev

zveze izbrali 47 umetnikov, ki se bodo predstavil i na postav i tv i . Na odprt ju razstave 19. maja bodo razglasili tudi nagrajence:

M e t k a K a v č i č , L u c i j a Stramec in Simao Bessa. Tri

enakovredne nagrajence je izbrala žirija v sestavi Breda Ilich

Klančnik, Breda Škrjanec in Damir Globočnik. Čestitamo vsem nagrajencem in

še posebej Simão Bessi.

SIMÃO BESSA MED NAGRAJENCI MAJSKEGA SALONA

Dijana Pita Costa & Joao Pita Costa

TRIBU

www.tribu.si

TRIBU SURF PORTUGALEm Abril abriu a temporada surfista em Portugal, e a casa de surf eslovena Tribu está pronta para a aventura em 2016. Aqui surfamos até cair! E quando damos o salto a partir das primeiras ondas, está tudo enredado no espírito surf. Ora, não há problema. De agora em diante a bússola mostra apenas as ondas e todo o resto é de lastro. Em Portugal surfamos 6 meses. Ao longo da costa portuguesa, onde as águas t ransparen tes de Portugal cristalizam todos os sentimentos contraditórios e é d e i x á - l o s s u r f a r n e s t e v i c i a n t e pensamento todos os dias. É por isso que destino de surf de Portugal mais "quente" na Europa; também conhecido sob o nome: o Brasil à Europa!

Aprila začnemo surfersko sezono na Portugalskem, kjer je Tribu surf slovenska hiša že pripravljena na doživetja v letu 2016. Tukaj surfamo do onemoglosti! In ko naredimo preskok

iz prvih penic na valove, se vsi zapletemo v surferski duh. No, tu nastane problem. Od tu

naprej kaže kompas samo še na valove in vse ostalo je balast. Na

P o r t u g a l s k i s u r f a m o 6 mesecev. V tem super času si privoščimo različne izlete po

portugalski obali, kjer se v prozornih vodah Portugalske

skristalizirajo vsi mešani občutki, ki ti jih pusti surfanje, preden te zasvoji in

preosmeri tvoje vsakodnevno razmišljanje. Prav zato je Portugalska najbolj "vroča" surferska destinacija v Evropi; znana tudi pod vzdevkom: Brazilija v Evropi!

TRIBU SURF PORTUGALSKA

Iztok Južnič Zonta

www.tribu-surf.si [email protected]

Page 10: Sardinha 12

[ ! ]10

VERÃO NA ESLOVÉNIA Este é o primeiro artigo de uma série apoiada pelos guias de viagem Komshe, que irá ocupar um novo espaço na revista Sardinha, onde vamos encontrar os mais entusiasmantes espaços da Eslovénia. Como o Verão está aí a chegar deixamo-vos algumas sugestões de eventos típicos que valem mesmo a pena se estiverem por cá. Não iremos escrever sobre a capital Ljubljana para dar espaço a outros destinos menos falados. A cerveja eslovena com mais tradição - Laško (1) - organiza o seu próprio festival [www.pivo-cvetje.si] em Julho na cidade que lhe dá o nome. Para além da música tradicional e moderna, e dos arranjos típicos da cultura eslovena, pode também desfrutar de um espetáculo de fogo de artifício para celebrar a vida. A meia hora de carro pode visitar a encantadora Rogaška Slatina (2) [www.rogaska-slatina.si] e aproveitar para experimentar as termas que são uma preciosidade local durante todo o ano. E estamos perto da cidade medieval de Ptuj (3) rodeada por campos vinícolas que produzem v i n h o s b r a n c o s d e e x c e l e n t e qualidade. Pode visitar várias produções e provar as diferentes castas por exemplo em Jeruzalem [ w w w . j e r u z a l e m -ormoz.com]. Na cidade de Ptuj, para além de passear pelo castelo e pelas ruas cheias de história, pode ainda participar nos dias de poesia e vinho [www.stihoteka.com] no final de Agosto que, depois do já famoso carnaval, é um dos sucessos da cidade. Seguindo o c a m i n h o d o s A l p e s , encontramos no lago Bohinj (4) rodeado por montanhas, bem perto do lago Bled, o festival Kravji Bal [kravjibal.bohinj-info.com] (que significa o baile das vacas) que celebra a chegada dos pastores de volta a casa. E descendo a Postojna (5) há que visitar as grutas impressionantes e, em Agosto, participar do festival medieval com duelos de cavaleiros, música a condizer e tudo o que tem direito. Finalmente, já na costa do Adrático, podem visitar a encantadora cidade de Piran e, também em Agosto, o festival dos pescadores [www.izola.eu] de Izola (6).

Podem encontrar mais dicas no guia Slovenia in Your Hands. Podem agora adquirir a sua cópia em inglês ou alemão diretamente a partir da Sardinha, em algumas livrarias eslovenas, na Amazon ou em komshe.com.

Gre za prvega v seriji člankov, ki črpajo snov iz vodnikov Komshe in ki bodo predstavljali najbolj zanimive kotičke Slovenije. Ker smo že v poletju vam bomo priporočili ogled nekaterih tradicionalnih prireditev, ki jih ne smete zamuditi. Toda, pozor. Ne bomo pisali o Ljubljani, temveč o za vas morda manj znanih destinacijah. V Laškem (1), kjer izdelujejo slovensko pivo z najdaljšo tradicijo pripravljajo v juliju festival Pivo in cvetje [www.pivo-cvetje.si]. Eno uro vožnje od Laškega proti vzhodu se nahaja znamenito termalno središče Rogaška Slatina (2). Tekom dneva se ohladite v enem od bazenov termalne vode in zvečer prisluhnite koncertu klasične g l a s b e v o k v i r u fes t i va la An ino po le t je [ w w w . a n i n -festival.si/si/index.html]. N e d a l e č o d Rogaške, v smeri proti severu, se

n a h a j a e n o najstarejš ih

slovenskih mest, Ptuj (3), kjer si

o g l e j t e srednjeveški grad in

staro mestno jedro ter prisluhnite poeziji ob čaš i

o d l i č n e g a v i n a [www.stihoteka.com]. Ptuj obdaja vinogradniška pokrajina, zato je postanek v kleteh bližnjega Jeruzalema skorajda obvezen

[www.jeruzalem-ormoz.com]. Na drugem koncu Slovenije, v senci Alp, se nahaja Bohinj z znamenitim jezerom (4). Udeležite se neobičajnega festivala Kravji bal [kravjibal.bohinj-info.com] s katerim se

domačini veselijo konca pašne sezone.Kdor še ni, naj obišče Postojnsko jamo (5) ter slednje združi z doživetjem srednjeveškega viteškega turnirja pri gradu Predjama [http://www.postojnska-jama.eu/sl/spoznajte-park/dogodki/]. Na kak res prevroč avgustovski dan se podajte k morju na ribiško pojedino ter na ogled filma na filmskem festivalu v Izoli (6) [www.izola.eu].

Za še več nasvetov priporočamo tudi redno prebiranje vodnika Slovenia in Your Hands. Vaš izvod v angleščini (ali nemščini) lahko naročite neposredno preko Sardinhe, ali v nekaterih slovenskih knjigarnah, na Amazonu ali preko komshe.com.

Agora também disponível a partir da sua Revista Sardinha !!

Slovenia in Your Hands

6

Zdaj dostopen tudi preko Sardinhe !!

12

34

5

komshe.com

POLETJE V SLOVENIJI

Dijana Pita Costa & Dimitrije Stamenković & Joao Pita Costa

Page 11: Sardinha 12

[ ! ]11

Em Abril tivemos a sorte de ter Rita Braga em Ljubljana para terminar a sua tour que passou por muitos países da Europa Central e de Leste. A originalidade da sua música já é conhecida do público esloveno que a recebeu como quem por cá recebe o sol da Primavera - de sorriso nos lábios. Fica a entrevista. S: Por que escolheste Ljubljana para terminar a tourné ? RB: Nesta tour passei por várias cidades onde já tinha tocado, na Alemanha e na República Checa e Eslovénia (apenas na Áustria foram os primeiros concertos) e entrei em contacto com os mesmos organizadores. Como gostei muito da experiência de há dois anos em Ljubljana (na altura toquei no Menza Pri Koritu durante o festival Red Dawns), repeti e achei que seria bom sítio para terminar e tirar um dia de “folga” antes de voltar para Portugal... S: Quantas vezes já estiveste na Eslovénia? O que visitaste enquanto cá estiveste? RB: Desde 2014 toquei várias vezes na Eslovénia (3 anos seguidos, 2014, 2015 e agora em 2016), não só em Ljubljana mas também em Maribor, Murska Sobota, Bistrica Ob Sotli e num squat fora de Murska Sobota. Deu para ver um pouco dessas cidades e ver o campo e ver as paisagens de comboio, fiquei em casas particulares e em quintas, residências para artistas, hotéis e squats. Bistrica Ob Sotli é uma vila que fica na fronteira com a Croácia e levaram-me a Kumrovec, a aldeia onde nasceu o Tito. Em Maribor levaram-me a uma pequena ilha. Desta última vez para além de visitar o circuito “turíst ico” com uma amiga em Ljubljana, levaram-me a uma casa fora da cidade onde mora um colecionador de pianos c o m e x e m p l a r e s r a r í s s i m o s e experimentais com 200 anos, o que para mim é muito i n t e r e s s a n t e porque tenho um fascínio por esse tipo de coisas. Quando se viaja e m t o u r , p o r c a u s a d a s circunstâncias e das pessoas que o r g a n i z a m o s concertos, acaba-se em sítios nada óbvios que nunca iria descobrir se fosse num contexto normal e turístico. S: O que da cozinha eslovena já tentaste? RB: Em Maribor levaram-me a um restaurante perto do rio e comi uma dourada grelhada, muito semelhante a um prato português... também comi umas boas saladas. S: Já pensaste em adotar uma das canções eslovenas para o teu repertório como fizeste com a canção Sérvia? Qual? RB: Confesso que ainda não pensei ainda nisso porque agora estou mais concentrada em escrever temas originais, e às vezes essas canções noutras línguas chegam-me por sugestões de outras pessoas. O sérvio é diferente mas também é uma língua eslava do sul, felizmente os eslovenos conseguem entender grande parte da letra da "Cigancica Mala” e conhecem a Esma Redzepova, continua a existir essa ligação cultural entre os países da ex-Jugoslávia apesar das separações e realidades totalmente diferentes de hoje em dia entre por exemplo a Eslovénia ou a Bósnia. S: Foi difícil decorar a letra da música em Sérvio? RB: Demora sempre um pouco para aprender uma canção numa língua que não domino, principalmente se quero cantar sem papel com a letra para me guiar... mas quando decoro depois não me esqueço. A primeira música sérvia foi a tradicional “Jedva Cekam da Nedelja Dodje” (“Mal posso esperar até Domingo”) e aprendi na primeira vez que lá fui em 2006 para tocar no festival de banda desenhada “Grrr!” em Pancevo, por sugestão dos organizadores que sabiam que eu cantava em várias línguas.

S: Um dos instrumentos que tocas é uma espécie de mistura entre um ukulele e um banjo certo? Onde o encontraste? Por que é tão especial? RB: Chama-se banjolele. Já existe há muito tempo e foi muito popular nos anos 20 e 30 nos EUA, mas agora é relativamente raro de se ver, especialmente na Europa. Este é muito específico porque é de madeira e é muito leve e com um timbre particular, geralmente assemelham-se mais com um banjo e por isso são mais pesados. Comprei-o numa das maiores lojas de ukuleles na Europa que geralmente só funciona online e tem centenas de modelos (ukulele.de) mas tive oportunidade de os visitar, numa aldeia no sul da Alemanha, em Groß-Umstadt. S: O que achas que caracteriza o (teu) público esloveno ? Quais são as diferenças e semelhanças com o público português? RB: É muito difícil comparar. Mas o público em Ljubljana sempre foi muito caloroso e receptivo nos meus concertos, tal como tem sido nos últimos concertos em Lisboa. Reparei que desta vez no Cirkusarna várias pessoas apareceram porque se lembravam do meu concerto de há dois anos o que é bom sinal.... Diria que o público na Eslovénia e noutros países da ex-Jugoslávia tem referências que às vezes não existem cá, por exemplo mais do que uma vez compararam-me ao Jonathan Richman ou disseram que sou “punk”, o que para mim é um grande elogio – entendo isso no sentido em que

não sigo uma “fórmula” e tenho uma energia e uma entrega direta. No final do concerto no Menza Pri Koritu

alguém me disse "Rita, you're the real punk!" e isso é bom de ouvir.

S: Como é a reação do público deste lado da Europa aos teus

ritmos quentes com sabor a Brasil?

RB: Acho que é muito pos i t i va . É bom

perceber que as p e s s o a s s e podem interessar mesmo que não e n t e n d a m a s l e t r a s – a o contrário do mito que as bandas têm de escrever

em inglês para se internacionalizarem...

e aí também temos a vantagem de o Brasil ter

aberto muito caminho com o enorme mercado mundial e

riqueza musical que tem e o português ser uma língua que as

pessoas geralmente reconhecem e apreciam. Também reconhecem e apreciam o fado, por exemplo

na Sérvia e na Bósnia (lá até têm o género musical "sevdah", que é o mesmo que "saudade", e o tom de lamento e drama é semelhante, existem vários paralelos entre Portugal e as Balcãs). S: Projetos para o futuro? Ah, e quando voltas? RB: Estou a preparar o meu próximo álbum, que será de canções originais inéditas e à base de sintetizadores analógicos e caixas de ritmo, menos ukulele, e quase todos em português. Também recentemente montei/estou a montar o coletivo SOL 69 com base no Porto, que pretende ser uma pequena editora de discos e cassetes e esporadicamente organizar eventos – sempre editei as minhas coisas mas agora quero editar também outros artistas com quem sinto afinidades e que admiro. Tenho vários concertos agendados em breve em Espanha, Bélgica, Suíça, França, Portugal, Polónia e uma nova colaboração com o francês David Chazam, em Madrid vou tocar com o Victor Coyote... vou fazer uma residência no Outono de dois meses na Áustria, em Graz, para preparar um espetáculo novo de raíz, e vou fazer parte da banda sonora do próximo filme de animação do André Ruivo. Também vou começar a dar workshops e recomecei a desenhar flyers e posters. Se continuar no mesmo ritmo, gostaria de voltar à Eslovénia algures no próximo ano.

RITA BRAGA E O SEU BANJOLELE

Foto: Rastko Pecar

RITA BRAGA IN NJEN BANJOLELE

Page 12: Sardinha 12

[ ! ]12

V aprilu je v Ljubljani ob zakljucku svoje evropske turneje nastopila Rita Braga. Slovenski javnosti je njena glasba ze znana in jo sprejema tako kot se sprejme splomladansko sonce - z nasmehom na obrazu. Vabljeni k branju intervjuja. S: Zakaj si svojo turnejo zaključila ravno v Ljubljani? RB: Tekom te turneje sem ponovno obiskala nekaj mest, kjer sem že nastopila, v Nemčiji, na Češkem in v Sloveniji (le v Avstriji sem nastopala prvič) in sem kontaktirala iste organizatorje. Izkušnja Ljubljane izpred dveh let mi je bila zelo všeč, takrat sem nastopila v okviru festivala Rdeče zore v Menzi pri koritu, in se mi je zdel kot primeren prostor za zaključek turneje in za počitek pred vrnitvijo na Portugalsko. S: Kolikokrat si že bila v Sloveniji in kaj si že obiskala? RB: Od leta 2014 nastopam tukaj enkrat na leto, že tri leta zapored. Ne le v Ljubljani, temveč tudi v Mariboru, Murski Soboti, Bistrici ob Sotli...Imela sem dovolj časa, da si ogledam ta mesta in podeželje, pokrajino skozi vlak, bivala sem v hišah, kmetijah, art rezidencah, hotelih in skvatih. Ko sem bila v Bistrici so me peljali v Kumrovec (na hrvaški strani), kjer se je rodil Tito. V Mariboru so me peljali na en majhen otok. Prijateljica iz Ljubljane pa me je peljala k zbiratelju, ki ima zbirko redkih klavirjev, starih 200 let in več. Take stvari me zanimajo. Ko sem na turneji spoznam različne ljudi, zaradi katerih nato odkrijem reči, ki jih sicer kot normalna turistka ne bi. S: Katere tipične jedi si že poskusila? RB: V Mariboru sem jedla dobro ribo na žaru, podobno portugalski kuhinji, jedla sem tudi dobre solate. S: Boš v svoj repertoar vključila tudi kakšno slovensko pesem, tako kot si vključilo srbsko? RB: O tem še nisem razmišljala, trenutno predvsem pišem svoje avtorske pesmi. Kakšno tujo pesem vključim, če mi jo kdo predlaga. Srbščina je drugačna, a je vseeno slovanski jezik in k sreči Slovenci razumete pesem 'Cigančica mala' in poznate Esmo Radžepovo. Kljub temu, da so države nekdanje Jugoslavije ločene, da med njimi obstajajo nasprotja, pa kulturna vez med njimi vseeno ostaja. S: Se je bilo težko naučiti petja v srbščini? RB: Nekaj časa res traja, če se učim petja pesmi v jeziku, ki ga ne poznam. Vendar, ko jo osvojim, je ne pozabim. Prvo srbsko pesem sem zapela 2006 na pestivalu animiranega filma 'Grr!' v Pančevem, na predlog organizatorja, ki je vedel, da pojem v različnih jezikih. S: Igraš inštrument, ki je mešanica med ukulele in banjom. Kje si ga našla in kaj ga dela posebnega? RB: Imenuje se banjolele. Je že zelo star inštrument, ki je bil zelo popularen v dvajsetih in tridesetih letih v ZDA, zdaj pa ga zelo redko srečamo, še posebej

v Evropi. Njegova posebnost je, da je narejen iz lesa in je zato lahek, po zvoku pa spominja na banjo. Kupila sem ga v eni največjih evropskih trgovin z ukulele, ki pa jo je najti le online in ima na stotine različnih modelov (ukulele.de). K sreči sem se imela priložnost tam osebno zglasiti. Gre za majhno mestece Groß-Umstadt, na jugu Nemčije. S: Kakšno je slovensko občinstvo? Kakšne so podobnosti ali razlike med nami in portugalskim občinstvom? RB: Primerjati je zelo težko. Občinstvo v Ljubljani je bilo vedno toplo in odprto, tako kot tudi v Lizboni. Na tokratnem koncertu v Cirkusarni so bili tudi obiskovalci, ki so prišli, ker so si zapomnili koncert izpred dveh letm, kar je dober znak. Opažam, da ima publika tukaj in v drugih državah nekdanje Jugoslavije druge reference. Na primer, večkrat so me primerjali z Jonathanom Richmanom ali pa rekli, da sem zelo 'punk', kar sem razumela

kot kompliment, v smislu, da ne sledim neki formuli, in imam zelo neposredno energijo in nastop. Ob koncu koncerta v

Menzi pri koritu mi je nekdo rekel ''Rita, ti si prava punkerka!'' , kar je dobro slišati.

S: Kakšni so odzivi publike v tem delu Evrope na tvoje pesmi s pridihom

Brazilije? RB: Odzivi so zelo pozitivni.

Ljudi zanima kljub temu, da ne razumejo besedil. To pomeni, da ne drži mit, da mora glasbenik pisati v angleščini, da bi se uveljavil v tujini. Brazilija ogromno tržišče in v glasbenem smislu zelo bogata, zaradi česar je

p o r t u g a l š č i n a b o l j prepoznavna in cenjena.

Občinstvo, na primer v Srbiji in Bosni, tudi že pozna in ceni

fado. Tam tudi gojijo zvrst glasbe imenovane sevdah, kar spominja na

'saudade' in tudi melodija je podobna. S: Kakšni so tvoji načrti za prihodnost? Kdaj boš

zopet nastopila tukaj? RB: Zdaj pripravljam svoj novi album, na katerem bodo moje originalne pesmi, na osnovi analognega sintisizerja, manj se bo slišal ukulele. Vse pesmi bodo v portugalščini. Poleg tega vzpostavljam kolektiv SOL 69, s sedežem v Portu, ki bo deloval kot založba plošč in kaset in organizator dogodkov. Vedno sem sama 'producirala' svoje plošče, zdaj pa bi rada to počela še za druge umetnike, ki jih cenim. Napovedane že imam koncerte v Španiji, Belgiji, Švici, Franciji, na Portugalskem in na Poljskem. Ob tem še na novo sodelujem s Francozom David Chazam-om, v Madridu pa bom nastopila z Victor Coyote-om. Jeseni bom v Grazu na dvomesečnem rezidenčnem bivanju pripravljala nove nastope in sodelovala pri ustvarjanju glasbe za novi animirani film Andre Ruiva. Izvajala bom delavnice in ustvarjala flyerje in posterje. Če bom nadaljevala v tem ritmu, se bom morda v Slovenijo vrnila enkrat prihodnje leto.

St. GermainNneka

Saul Williams

Foto: Claude Cardenas

Dijana Pita Costa & Joao Pita Costa

Page 13: Sardinha 12

[ ! ]13

ARTESU

NČAN

PAT

RICK

STO

NE

Sunčan Patrick Stone (1971) je bil rojen v Londonu, v Veliki Britaniji, vendar že dolgo (včasih se mu zdi predolgo) živi v Ljubljani. Tekom študija (sociologija kulture in umetnostna zgodovina na Filozoski fakulteti v Ljubljani) je pričel prevajati in je do sedaj prevedel že celo kopico knjig (od strokovnih knjig do poezije, otroških knjig in vsega vmes) in strokovnih člankov. Leta 2009 se je pričel intenzivno ukvarjati s fotografijo (fotografira plesne predstave, performance, gledališke predstave, koncerte in vse ostalo, kar se dotika človeške ustvarjalnosti) in v tem času je imel več kot 20 samostojnih fotografskih razstav (v Sloveniji, Angliji, Avstraliji in Belgiji) ter sodeloval na več kot 20 skupinskih razstavah (v Sloveniji, Avstriji in Avstraliji). Kadar se ne ukvarja s prevajanjem ali fotografiranjem občasno tudi nastopa, piše, se ukvarja s konceptualno umetnostjo ali pa dj-ja.

Sunčan Patrick Stone (1971) nasceu em Londres, no Reino Unido, e vive em Ljubljana. Durante os estudos (em sociologia da cultura e história da arte na Faculdade de Artes de Ljubljana) começou a traduzir e até agora tem traduzidos vários livros (livros de poesia, livros infantis e tudo mais) e artigos profissionais. Em 2009, iniciou um intenso envolvimento com a fotografia (fotografar de dança, performance, apresentações teatrais, concertos e tudo o mais que toca a criatividade humana) e durante este tempo teve mais de 20 exposições de fotografia a solo (na Eslovénia, Inglaterra, Austrália e Bélgica) e participou em mais de 20 exposições colectivas (na Eslovénia, Áustria e Austrália). Quando não está envolvido em tradução ou a fotografar, ocasionalmente participa em performances, escreve, faz arte conceptual ou passa música como DJ.

UMETNOST

Page 14: Sardinha 12

[ ! ]14

Em Fevereiro estivemos no segundo festival Ment, aqui em Ljubljana, onde tivemos oportunidade de conhecer muitas bandas um pouco de toda a Europa, que não são ainda mainstream e que valem a pena encontrar. Falamos com a Natalia Kunitskaya de Minsk que nos falou um pouco da sua música e de como é hoje estar na Bielorússia. S: De onde vem o name Mustelide que adotaste? M: É um jogo de palavras. Por um lado é um animal muito especial parecido com uma pequena raposa. E o meu sobrenome em russo é também o nome deste animal. Eu mudei uma letra porque queria um nome único. E mustelide aponta para algo místico e de alguma forma escondido. S: O teu som tem sabores retro sendo muito específico e interessante. Representa de alguma forma a cena musical na Bielorússia e à tua volta? M: Acho que é o resultado do que eu ouvia quando era mais nova. Tentei fazê-lo especial. Nessa altura ouvia música pop russa que também tem este som. Agora não sou fã de música retro. Estou entusiasmada com a música nova que aparece hoje e amanhã. S: Qual seria o artista com quem gostavas de colaborar agora? M: Gosto muito de Caribou por exemplo … Muitas pessoas pediram-me colaborações desde que comecei este projeto há dois anos e meio. Antes disso toquei teclas numa banda de rock durante dez anos. Assim que comecei este projeto solo muitos produtores russos e b ie lorussos sugeriram-me colaborações. No início estava bastante aberta a essas iniciativas mas ocupam-me muito tempo e agora prefiro focar-me na minha própria música. Por outro lado ainda toco teclas numa das bandas mais famosas da bielorussia, uma banda de cabaré que se chama casamento prateado (mas em russo). Mas não tocamos para casamentos (risos). Temos muitos concertos e tours com essa banda e também com o meu projecto a solo. S: Onde tocas este verão? M: Costumo tocar em festivais na Bielorussia e na Rússia, concertos em clubs em Cracóvia na Polónia, em Talin na Estónia e muitos em São Petersburgo onde tenho muitos dos meus fãns. S: E o que vais trazer ao público do Festival Ment? M: É a minha primeira vez nesta cidade. Trago um set especial com mais música para dançar. Às vezes toco música mais meditativa também mas para aqui prefiro que as pessoas dancem e que partilhem comigo a sua energia. Não é exatamente como o meu album pois chateio-me de tocar as mesmas canções e mudo sempre qualquer coisa. Agora há canções que são completamente diferentes. Para além disso o meu album é gravado com a ajuda de um computador e, em concerto, toco sem computadores com uma groovebox, um sintetizador analógico, uma máquina de efeitos e um sampler. É o meu mundo, absolutamente. S: E pode-se viver da música na Bielorússia? M: São raras as situações. Apenas pessoas malucas vivem da música, como eu. Há dois anos atrás trabalhava num escritório e decidi arriscar. Desisti do emprego e aprendi as ferramentas (ableton, etc) para fazer o meu próprio projecto. E depois fui convidada para fazer parte da banda famosa de que vos falei. Estes dois projectos permitem-me viver da música. S: Chamam-te a princesa da música eletrónica. Porquê? M: É uma história engraçada. Começou quando eu apareci e algumas pessoas primeiro na Bielorússia e depois na Rússia me alcunharam assim. Primeiro fiquei chateada mas depois comecei a perceber que as pessoas gostavam disso. Habituei-me e para mim é uma pequena piada. Não sou convencida. Talvez porque sou a única produtora feminina. S: As plataformas de partilha de música onde estás (soundcloud, spotify, itunes, etc) ajudam-te a passar a tua música para lá de quem te houve em concerto?

M: Sim, muito. Tenho a minha música em todas as plataformas digitais. Mesmo até no spotify embora não tenhamos acesso a ele na Bielorússia. Mas assinei por uma editora russa e eles ajudaram-me com isto. Aliás foi assim que uma rádio americana me encontrou, comprando uma canção minha que ficou nos tops durante três semanas, surpreendentemente. S: Qual é a tua sugestão para as pessoas que estão agora a entrar na música eletrónica e que querem fazer a diferença? M: Devem usar todas as ferramentas e liderar-se a si próprias e à sua música. Não tens que ser parecido com ninguém. Isso é importante. Se usares coisas já feitas, podem durar por um ano mas não muito mais. Se queres ir mais longe que isso tens que mostrar a tua própria personalidade. Não tenhas medo de experimentar.

Februarja se je v Ljubljani zgodil že drugi Festival Ment. Obiskovalec se je imel možnost srečati s skupinami iz vse Evrope, ki še niso mainstream in ki se jih

splača poslušati. Poklepetali smo z Natalio Kunitskayo iz Minska, ki nam je pripovedovala o svoji glasbi in o

življenju danes v Belorusiji. S: Zakaj ime Mustelide?

M: Gre za igro besed. Gre za ime majhne, lisici podobne živali.Hkrati pa

je to moj vzdevek v ruščini.Ko sem oboje združila, sem spremenila eno črko in dobila novo besedo, k i j e ma lce m is t ična in skrivnostna. S: Tvoja glasba zveni retro. Je to reprezentativno za glasbeno sceno v Belorusiji?

M: Mislim, da gre za posledico tega kar sem sama poslušala, ko

sem bila mlajša. Takrat sem poslušala na primer ruski pop, ki tudi

tako zveni. Danes nisem več fan retro glasbe. Navdušujem se nad sodobno

glasbo, ki nastaja spontano. S: S katerim umetnikom bi rada

sodelovala? M: S Caribou na primer. Veliko ponudb za sodelovanje sem deobila od pričetka tega projekta pred 2,5 leti. Pred tem sem igrala 10 let let v rock skupini. takoj ko sem pričela s

samostojnim projektom pa mi je veliko ruskih in beloruskih

p r o d u c e n t o v p r e d l a g a l o sodelovanje. Na začetku sem bila

dovzetna za take predloge, vendar mi je jemalo preveč časa, saj sem se želela

posvetiti svoji glasbeni poti. Po drugi strani še vedno igram sintisizer v znani beloruski skupini, ki

izvaja kabare in se imenuje 'Srebrna poroka'. Z njimi imam veliko koncertov in turnej, na porokah pa ne igramo. S: Kje nastopaš v prihodnjih mesecih? M: Nastopila bom na festivalih v Belorusiji in Rusiji, v klubih v Karkovu na Poljskem, v Talonu v Estoniji ter v St. Petersburgu, kjer imam veliko fanov. S: Kaj si pripravila za občinstvo Festivala Ment? M: To je moj prvi nastop tukaj. Pripravila sem poseben set z veliko plesne glasbe. Včasih igram bolj meditativno glasbo, toda za tukaj si želim, da bi se publika razplesala in delila z mano svojo energijo. Ne bo čisto taka glasba kot na mojem albumu, ker ves čas nekaj dodajam ali spreminjam. Album sem posnela s pomočjo računalnika, na koncertu pa nimam računalnika, igram z groovebox, sintisizerjem in sampler. To je absolutno moj svet. S: Se v Belorusiji lahko živi od glasbe? M: Zelo redko. Samo norci, tako kot jaz, živijo od glasbe. Pred dvema letoma, ko sem delala v pisarni sem se odločila pustiti tisto delo. Naučila sem se delati t orodji za produkcijo glasbe, zato da sem lahko začela samostojno kariero. Nato me je že omenjena kabere skupina povabila k sodeovanju. Oba projekta skupaj mi omogočata živeti od glasbe. S: Kličejo te 'princesa elektronske glasbe.' Zakaj?

O SOM MISTÉRIO DE MUSTELIDE

Foto: Joao Pita Costa

Foto: Sunčan Stone

SKRIVNOSTNA GLASBA MUSTELIDE

Page 15: Sardinha 12

[ ! ]15

M: Začelo se je kot šala. Nekajkrat so me v Belorusiji in nato še v Rusiji tako poimenovali. In najprej sem bila jezna, nato pa sem videla, da je ljudem vzdevek všeč. Nato sem se nanj navadila. Morda me kličejo tako, ker sem edina ženska producentka. S: Tvojo glasbo najdemo na raznih platformah: Soundcloud, Spotify, iTunes etc. Te publika iz koncertov najde na njih?M: Da, mnogi. Moja glasba se nahaja na vseh digitalnih platformah. Tudi na Spotifyu, čeprav do tega v Belorusiji nimamo dostopa. Pri slednjem mi pomaga ruska producentka. Pravzaprav

me je tako 'odkril' en ameriški radio, kupili so mojo pesem, ki je nato tri tedne bila na vrhu lestvice.S: Kaj bi predlagala tistim, ki šele vstopajo v svet elektronske glasbe in ki bi bili radi drugačni?M: Uporabite vsa možna orodja, bodite samosvoji in zaupajte v svojo glasbo. Ni potrebno, da ste komu podobni. To je najpomembneje. Na kratki rok lahko reciklirate kar je že bilo narejeno. Na dolgi rok pa morate pokazati svoj z n a č a j . N a j v a s n e b o s t r a h eksperimentiranja.

MustelideSpy

SunWoofer

Rita BragaGringo in São Paulo

-

GLASBA MÚSICA

AGENDA NAPOVEDNIK

Joao Pita Costa

DeolindaOutras Histórias

Universal Music / Sons em Trânsito

Svetlobna Gverila 16.5-18.6.2016 Ljubljana

Majski Salon 20.5-30.9.2016 Narodni Muzej, Ljubljana

Druga Godba 26-28.5.2016 Kino Šiška/Cankarjev Dom/Metelkova

Jazz Festival Ljubljana 28.6-2.7.2016 Cankarjev Dom, Ljubljana

Festival Pivo in Cvetje 14-17.7.2016, Laško

Anin Poletje Festival 19.7-3.9.2016, Rogaška Slatina

Sol da Caparica Festival 11-14.8.2016 Costa da Caparica, Portugal

Festival Poezije in Vina 21-23.9.2016, Ptuj

Kravji Bal Festival 18.9.2016, Bohinj

Mednarodni Filmski Festival 1-5.6.2016, Izola

Page 16: Sardinha 12

[ ! ]16

Nesta edição encontramos a Marta Berglez, um exemplo pela sua grande atividade nos eventos da Comunidade Brasileira e, em particular, pelo projeto Sementeira.S: O que a trouxe para a Eslovénia e há quanto tempo mora aqui? MB: Há quase três anos. O que me trouxe à Eslovênia foi a busca por um lugar com menos violência para criar minha filha.S: O público em geral conhece o seu projeto Sementeira. Conte-nos um pouco mais sobre este projeto. Para quem é? Quais são os objectivos? Quais os apoios?MB O Projeto Sementeira foi criado pouco depois que cheguei à Eslovênia em 2014, pois vi que várias crianças brasileiras já não falavam mais o nosso idioma e que não havia nenhum projeto cultural para elas. Primeiramente criei a página que inicialmente se chamava Água na Peneira, em homenagem ao poeta Manoel de Barros, e depois mudei para o mesmo nome do projeto, Sementeira. A comunidade brasileira na Es lovên i a conhece o projeto, mas somos uma comunidade pequena e distribuída por várias regiões do país, o que dificulta a presença de vários membros da c o m u n i d a d e e m nossas oficinas de leitura que só ocorrem e m L i u b l i a n a . N o começo fiz por um tempo uma parceria com a Gabriela D r o g a d a c o m u n i d a d e portuguesa e tivemos oficinas lúdicas e mult idiscipl inares para crianças de ambas comunidades. O objetivo do projeto é difundir e manter a língua portuguesa e a cultura brasileira vivas para essas crianças que moram aqui. Num segundo momento repensei o projeto e levei-o a algumas escolas eslovenas por interesse e convite dos mesmos. O conhecimento de culturas diferentes aproxima e cria espaços de convivência mais tolerantes e até mesmo criativos para ambas as partes envolvidas. Creio que nesse sentido o projeto contribui inclusive para um melhor acolhimento não só da cultura brasileira, e por conseguinte dos brasileiros que vivem aqui.O projeto tem o apoio somente da Embaixada do Brasil em Liubliana e apenas para as oficinas que são organizadas em parceria com o projeto raízes Brasil África e Contos por todos os Cantos. Quando fazemos outras atividades apenas eu estou envolvida e conto ocasionalmente com apoio de membros da comunidade.S: Se você comparara a vida no Brasil e Eslovênia... Quais são as grandes semelhanças e as grandes diferenças entre os dois? MB: Semelhanças ainda não as encontrei. Eu morei quase toda minha vida no Rio de Janeiro e depois por dois anos em Porto Alegre, ambas cidades grandes, o que torna difícil a comparação com Liubliana. Ambas as cidades têm lados positivos e negativos. Rio e Porto Alegre tem a questão da violência, mas ambas cidades oferecem uma vida cultural bastante rica. Aqui em Liubliana também, inclusive acho que

até mais que Rio e POA pelo tamanho da população que tem. Liubliana tem paz...como gosto de escrever, adoro essa paz. Em grandes capitais é muita energia o tempo todo ... Liubliana tem montanhas e poesia, Porto Alegre tem serra e família, Rio tem praia e amigos … é difícil comparar.S: Qual é o lugar onde sempre traz seus visitantes/amigos aqui na Eslovénia? Montanha ou Mar?MB: Sem dúvida montanhas, o símbolo dos eslovenos.S: E tem uma paixão pela poesia. Fale-nos um pouco sobre isso.MB: Quando jovem, participei de vários concursos de poesia e ganhei vários prêmios, inclusive por este motivo fui estudar no Colégio Pedro II. Adoro escrever, mas por muito tempo guardei t udo que esc rev ia , ago ra há pouco vo l t e i “aos cadernos” ...Liubliana me inspira.S: O que é que aqui na Eslovénia serve de inspiração?

MB: A natureza, as pessoas, as estações do ano que são tão definidas, tão inteiras

quando se apresentam...impossível não se encantar.

S: Qual é o seu poeta favorito em língua portuguesa? E

eslovena?MB: Poetas há tantos q u e é d i f í c i l escolher...adoro...o Manoel de Barros, Cec i l i a Me i re l l es , M a r i o Q u i n t a n a , M i g u e l T o r g a ,

Fernando Pessoa e Florbela

E s p a n c a . N ã o f a l o esloveno e portanto ainda

que muito curiosa não conheço a poesia eslovena.

S: Tem algum livro seu editado? E já pensou escrever um livro para crianças?

MB: Livros editados não tenho...tenho sonhos em papel esperando quem sabe, um dia espalharem-se por aí. S: Muito obrigado Marta, desejamos-lhe muita sorte. Até breve.

Klepetali smo z Marto Berglez, organizatorko številnih dogodkov v brazilski skupnosti v Sloveniji ter širši javnosti bolj znano kot avtorica projekta Sementeira.S:Kaj te je pripeljalo v Slovenijo in pred koliko leti?MB: Tukaj sem skoraj tri leta. Pripeljala nas je potreba po življenju v varnejši državi z manj kriminala, kjer bi lahko odraščala moja hči.S:Ljudje te poznajo po projektu Sementeira. Za kakšen projekt gre? S kakšnimi cilji? Kdo ga podpira?MB: Projekt je nastal po prihodu v Slovenijo, leta 2014. Opazila sem bila, da se brazilski otroci ne pogovarjajo več v našem jeziku saj ni bilo zanje nikakršnega kulturnega projekta. Projekt se je prvotno imenoval 'Voda v situ', v spomin na pesnika Manoel de Barrosa. Brazilska skupnost tukaj pozna projekt, vendar je skupnost majhna in razpršena po vsej državi, zaradi česar je udeležba članov skupnosti na delavnicah v Ljubljani manjša. Cilj projekta je oživljanje portugalskega jezika in brazilske kulture za otroke živeče tukaj. Projekt je gostoval tudi na nekaterih slovenskih šolah. Poznavanje različnih kultur

A SEMENTEIRA DE MARTA BERGLEZ

Foto: Marta Berglez

SEMENTEIRA MARTA BERGLEZ

Page 17: Sardinha 12

[ ! ]17

Com a recente morte da estrela Bowie ficamos todos mais pobres. E não queríamos deixar de passar um tributo a este artista que admiramos e que tanto influenciou o mundo de hoje. E no contexto da lusofonia , deixamos o convite ao album The life aquatic onde o músico Seu Jorge interpreta em língua portuguesa os grandes êxitos de David Bowie acompanhado apenas da sua guitarra. É um disco fantástico que nos leva a ouvi-lo vezes sem conta. Fica o desafio de uma apos ta ass im pa ra lembrar o Prince.

brazilske kulture za otroke živeče tukaj. Projekt je gostoval tudi na nekaterih slovenskih šolah. Poznavanje različnih kultur zbližuje in spodbuja tolerantnost in kreativnost pri vseh udeležencih. Mislim, da je v tem pogledu projekt prispeval k boljšemu sprejemanju brazilske kulture in Brazilcev živečih v Sloveniji. Projekt podpira Brazilska ambasada v Ljubljani in še to samo delavnice, ki jih organiziram znotraj projekta 'raizes Brasil Africa in Pripovedi po vseh koncih. Pri ostalih aktivnostih, ki jih organiziram samostojno, mi prostovoljno pomagajo člani skupnosti.S: Kakšne so podobnosti in razlike med načinom življenja v Braziliji in v Sloveniji?MB:Na podobnosti še nisem naletela. Prej sem živela v Rio de Janeiro in v Porta Alegre, izredno velikih mestih, zato je primerjava z Ljubljano otežena. v Riu in Porto Alegre je več kriminala, toda kulturno dogajanje je pa zelo bogato. V Ljubljani je kulturno dogajanje prav tako zelo pestro,glede na njeno velikost morda še bolj kot v Braziliji. Ljubljana je mirna...ker rada pišem mi je slednje zelo všeč. Velika mesta so bolj hrupna, vedno v gibanju. Ljubljana so gore in poezija, Porto Alegre so hribi in družina, Rio so plaže in prijatelji. Primerjava je precej težka.

S:Kam v Sloveniji pelješ svoje obiskovalce? V gore ali na morje?MB: Brez dvoma v gore, so simbol Slovencev.S:Slišali smo, da pišeš svojo poezijo. Drži?MB: V mladosti sem sodelovala na več tekmovanjih v poeziji in osvojila nekaj nagrad, zaradi česar sem se odločila za študij na Colégio Pedro II. Obožujem pisati, shranim vse kar napišem. Ljubljana me navdihuje, zato sem se vrnila k pisanju.S:Kaj v Sloveniji te navdihuje?MB: Narava, ljudje, letni časi...S: Tvoj naljubši portugalski/slovenski pesnik je...?MB: Toliko jih je, da se težko odločim.Manoel de Barros, Cecilia Meirelles, Mario Quintana, Miguel Torga, Fernando Pessoa e Florbela Espanca. Slovenščine ne govorim, zato še ne poznam slovenskih pesnikov.S: Si že izdala kakšno knjigo? Morda knjigo za otroke?MB: Ne še. Imam pa na papirju zapisanih veliko sanj in kdo ve, morda jih nekoč objavim v knjigi.S: Hvala lepa Marta za pogovor in veliko sreče s prihodnjimi projekti.

LUSOFONIA ESLOVENA Esta temporada foi muito ativa para as comunidades de língua Portuguesa na Es lovénia. A escola promovida pela Associação de Amizade Esloveno-Portuguesa trouxe várias atividades para os mais pequenos de onde se destaca a sessão de bactérias trazida por Gabriela Mazovec. Com a Gabriela e o João Pita Costa à Calimba participamos no evento de leitura de contos Pravlijce danes sob o tema Adamastor. O

almoço anual, desta vez organizado por Daniela Ribeiro foi também outro ponto alto onde houve oportunidade de enriquecer o intercâmbio em Português entre muitos dos que vivem por cá. E há sempre tempo para reinventar as leituras dos mais pequenos, desta vez com o conto A Ilha do autor português João Gomes de Abreu que é publicado pela Planeta Tangerina. Realizou-se em Abril no Hotel Union através do Projeto Sementeira coordenado por Marta Berglez.

Pretekli meseci so bili zelo aktivni za portugalsko govorečo skupnost v Sloveniji. Šola v organizaciji Društva slovensko-portugalskega prijateljstva je izvedla več aktivnosti za najmlajše, izmed katerih velja izpostaviti delavnico o bakterijah v izvedbi Gabriele Mazovec. Gabriela in Joao Pita da Costa sta nato sodelovala na festivalu Pravljice danes s pripovedjo o Adamastorju. L e t n o

srečanje v Sloveniji živečih Portugalcev je tokrat organizirala Daniela Ribeiro. Ob kosilu je bilo mogoče obnoviti stike ter spoznati še druge člane skupnosti razpršene po Sloveniji. V aprilu je nato v Hotelu Union v organizaciji Marte Berglez (Projekt Sementeira) potekala delavnica z branjem zgodbe ''Otok'', portugalskega avtorja João Gomes de Abreu (založba Planeta Tangerina).

LUZOFONIJA PO SLOVENSKO

Nedavno smo ostali prikrajšani za še enega znamenitega glasbenika, Davida Bowieja, ki smo ga občudovali in čigar vpliv na svet je neizpodbiten. Vabljeni k poslušanju albuma The life aquatic, kjer glasbenik Seu Jorge v portugalščini na kitari interpretira Bowijeve hite. Ta fantastičen album kar vabi k poslušanju vedno znova in znova. Želimo si lahko samo, da bi naredil isto s hiti Prince-a.

Dijana Pita Costa & Joao Pita Costa

Dijana Pita Costa & Joao Pita Costa

Page 18: Sardinha 12

[ ! ]18

RECEITA O pastel de bacalhau já chegou à Eslovénia. É servido no restaurante Tomi em Portorož , na costa eslovena. A ideia foi do p r o p r i e t á r i o q u e s e apaixonou pelo sabor dos pastéis de bacalhau quando viajava por Portugal e decidiu traze-los para cá. Nós provamos os pastéis na 'Cozinha aberta' junto ao rio em Ljubljana e ficamos m u i t o s a t i s f e i t o s . Aproveitem!!

Pastel de bacalhau sedaj tudi v Sloveniji. Strežejo ga n a s l o v e n s k i o b a l i , v restavraciji in hotelu Tomi v Portorožu. Gre za idejo lastn ice, k i se je nad okusom polenovkinih ocvrtkov navdušila med potovanjem po Portugalski i n s e j i h j e o d l o č i l a predstaviti tudi v Sloveniji. Mi smo ocvrtke poskusili na letošnji otvoritivi Odprte kuhne in so bili neverjetno dobri. Poskusite jih tudi vi!

Pastéis de BacalhauIngredientes:

500 g bacalhau cozido (sem espinhas)300 g batata 3 dl leite4 ovossalsa picadaq.b. de sal e pimenta

Preparação:

1. Esmaga-se o bacalhau num almofariz ou passa-se pela máquina de picar carne. 2. Deita-se numa tigela grande, misturando-se com uma colher de pau com as batatas passadas por um esmagador, o leite e as gemas dos ovos e a pimenta até tudo ficar numa massa bem homogénea. 3. Juntam-se quatro claras batidas em castelo e a salsa picada. 4 E com duas colheres, das de sopa ou de sobremesa, vão fazendo-se bolas ovais.5. Fritam-se em azeite fino muito quente, deixando escorrer depois de fritos num passador.6. Como acompanhamento sugerimos uma salada de alface, pepino, tomates crus cortados às tiras ou de vegetais temperados com azeite e vinagre, ou ainda arroz de tomate ou de grelos.

Bom apetite!

Sestavine:

500g kuhane polenovke300g krompirja3dl mleka4 jajcasesekljan peteršiljsolpoper

Priprava:

1. Polenovko zmečkajte v terilniku ali zmljite v strojčku za mletje mesa.2. V veliki psoodi združite in premešajte polenovko, pire krompir, mleko, jajčne rumenjake in poper.3. Posebej zmešajte jajčne beljake in peteršilj.4. Vzemite dve žlici in z njima oblikujte ovalne kroglice.5. Ocvrite v vročem olju.6. Ocvrtke pospremite z mešano zeleno solato s kumaro in paradižniki, ali z rižoto s paradižnikom in repini listi.

Dober tek!

petiscos.com

STE VEDELI ?

SABIA QUE ?

www.merceariadeportugal.com

RECEPT

Page 19: Sardinha 12

[ ! ]19

SARDINHA NA IMPRENSA E NA TV SARDINHA V TISKANIH MEDIJIH IN NA TV Nesta temporada a Sardinha teve muita exposição nos média e gostávamos de partilhar com os nossos leitores este sucesso. Ainda em Fevereiro tivemos uma entrevista de duas páginas na revista portuguesa internacional Port.Com (revistaport.com) onde tivemos oportunidade de dar a conhecer a Sardinha à diáspora portuguesa espalhada por todo o mundo. Seguiu-se uma entrevista em direto para o programa televisivo da RTP internacional Palavra aos Diretores que visa dar a conhecer as publicações de língua portuguesa por todo o mundo. Pouco antes fizemos parte do já bem conhecido programa da RTP que dá a conhecer como vivem os portugueses residentes no estrangeiro - Portugueses pelo Mundo. Não podíamos deixar escapar a equipa deste programa que seguimos já há anos sem falar um pouco com eles para a Sardinha. Finalmente, fizemos parte do Projeto Compass que irá mapear as iniciativas lusófonas na Europa, mas disso falamos na próxima edição.

V preteklem trimestru smo revijo Sardinha predstavili v več medijih. Na ta uspeh smo zelo ponosni in bi se ga radi veselili skupaj z vami. Februarja je z nami naredila intervju mednarodna portugalska revija Port.Com (revistaport.com) ter na ta način predstavila revijo Sardinha portugalski diaspori po vsem svetu. Sledil je intervju v živo v okviru televizijskega programa Palavra aos Diretores na RTP international, kjer redno predstavljajo revije v portugalskem jeziku iz vseh koncev sveta. Ob tem smo sodelovali tudi pri snemanju programa Portugeses pelo Mundo (Portugalci po svetu), ki predstavlja portugalske skupnosti po svetu, vsakokrat iz druge države. Oddajo poznamo in spremljamo že dolga leta, zaradi česar smo izkoristili priložnost in med drugim predstavili tudi našo revijo. Kot zadnje nas je posnela še ekipa projekta Compass, ki bo postavila na zemljevid luzofonske inciative iz vse Evrope. Toda več o tem v prihodnji številki.

Dijana Pita Costa & Joao Pita Costa

Page 20: Sardinha 12

[ ! ]20

COLABORADORES SODELUJOČI João Pita Costa - Dijana Pita Costa - Sunčen Stone - Daniela Ribeiro -

Matjaž Ravbar - Paulo Relógio - Jasmina Erjavec - Urška Bajec - Dimitrije Stamenković - Claude Cardenas - Rastko Pecar - Iztok Južnič Zonta